6. decembra goduje Miklavž. Radi ga imajo vsi otroci. Na dan svojega goda je obiskal vse učence razredne stopnje na matični šoli. Družbo so mu delali pomočniki: dva parklja in angelček, ki so mu pomagali pri razdeljevanju daril in šib. Učenci so mu zapeli pesmico, nekateri so se želeli z njim in njegovim spremstvom tudi fotografirati. Obljubili so mu, da bodo pridni, da bodo ubogali starše in učiteljice, da bodo spoštljivi drug do drugega in da se bodo imeli radi. Zaželel jim je lepe praznike, nato pa odhitel naprej, obiskati je moral še veliko otrok … Čeprav se mu je mudilo, si je vzel čas, da je pozdravil in pohvalil tudi vodstvo šolo, kuharice, čistilke in prisotne učiteljice v zbornici.
Obujanje običaja miklavževanja je nastala na pobudo učencev, ki so se začeli pripravljali na ta dan že kakšen mesec dni prej. Zbirali in pripravljali so se v knjižnici. Idej je bilo vedno veliko, za zvrhan koš. Pridno so pripravljali rekvizite, oblačila, v zadnjih dneh pa tudi zavijali darila in olepševali šibe z rdečimi pentljami. Pri uresničevanju idej so jih podpirali tudi njihovi starši. Vse, kar so si zamislili, so pripravljali z velikim veseljem. Ob obiskovanju otrok in drugih zaposlenih so zelo uživali. Imajo ideje, s čim bodo šolarje in zaposlene presenetili naslednjič. Kaj pripravljajo, niso zaupali niti meni. Miklavža in njegovo spremstvo so odlično odigrali: Jan Žafran, Jakob Trobec, Niko Skrbinšek in Alen Dobnik. Pri pripravah jim je pomagal tudi Klemen Trobec.
Učenci, ki so ta dan obiskali knjižnico, so lahko pomerjali njihova oblačila in rekvizite. Nekateri so izrazili željo, da bi radi sodelovali pri miklavževanju, ko bodo malo večji. Zvonili so tudi na zvonec in prispevka je konec.
